Deutschland England Espana Slovenija Republika Hrvatska Bosna i Herzegovina Republika Srbija

Zgodovina magnetizma
Kar je že Paracelsus vedel...

Magnetizem je s svojo skrivnostno močjo že v starih časih fasciniral in privlačil ljudi. Tako že pri starih visokih kulturah Egipta, Grčije in Azije najdemo sledove o zdravljenju z magnetno-železnimi kamni in magnetnimi palicami. Že staro izročilo (Hipokrat in Paracelsus) priča o zdravilni moči "kamnov, ki privlačijo železo", zato je magnetizem eno najstarejših naravnih zdravil, ki se uporablja pri akutnih, kroničnih in stereotipnih bolečinskih stanjih kot tudi pri raznovrstnih boleznih, ne da bi pri tem morali v zakup vzeti stranske učinke ali ostala tveganja.

Sistematična znanstvena raziskava magnetizma se je pričela šele v 17. stoletju. Göttingerški matematik K.F. Gauss je proučeval znanstvene podlage magnetizma in razvil magnetne merilne naprave. V njegovo čast danes magnetno poljsko jakost merimo v gaussih (G) – novejša enota tudi Tesla.

Davno nazaj, še preden so obstajala živa bitja, je bil kozmos prežet z elektromagnetnimi energijskimi polji. S temi polji se je razvilo življenje, zato je od njih tudi odvisno. Zemljino magnetno polje je bilo namreč tisto, ki je omogočilo življenje na našem planetu. Zemljin magnetizem je prisoten vsepovsod, prodira skozi vse snovi, organizmom daje življenjsko moč in jih uravnava. Vsi živi sistemi so obdani z bioenergijskim poljem, ki je za ohranjanje zdravja nujno potrebno.

Zemljino magnetno polje tako tvori ščit, brez katerega življenje v današnji obliki na Zemlji skoraj ne bi bilo mogoče.

Vse stvari, tudi sile, imajo dva pola, pozitivnega in negativnega. Tudi Zemlja ima dva pola. Iz dopolnjujočih se nasprotij, torej s pomočjo pozitivnega in negativnega pola, nastane polarnost. Plus in minus nihata, ustvarjata energijo in s tem tudi življenjsko silo. Ta proces se prične v atomu, nadaljuje v celicah našega telesa in gre vse do širnega vesolja, kjer ga dopolnita še svetloba in drugo valovanje.

Človek nekoč ni poznal tehnične elektrike, zato je njegovo telo živelo v harmoniji z naravnimi frekvencami narave. V teh naravnih, izredno nizkih frekvencah, imenovanih tudi ELF (extremely low frequencies), niha naš planet Zemlja. Zemljina resonanca meri 7,83 Hertzov in jo označujemo kot "Schumannova resonanca" (po odkritelju W. O. Schummanu). V tem naravnem zemljinem elektromagnetnem polju se je v kombinaciji s kozmičnim obsevanjem razvil človek.

Frekvence zemljinega magnetnega polja (število nihajev v sekundi) ležijo prav v tisti pasovni širini, v kateri deluje tudi električno polje človeških možganov. Telo absorbira le okoli 6 odstotkov Schummanovih magnetnih valov, 94 odstotkov pa jih prodre skozi telo. Telo naj bi absorbiralo le tiste frekvence, s katerimi lahko pride v resonanco, katere rabi kot biotopne dražljaje in katere posegajo v regulacijsko zanko telesa. Naši mali možgani (hipotalamus) nihajo, kot smo pravkar omenili, z isto frekvenco kot zemljino magnetno polje (tj. 7,83 Hz Schumannovi valovi).

Danes tehnične motilne frekvence prekrivajo Schumannove valove. Tehnične frekvence lahko intenzivno prekrijejo biološke valovne oblike, jim vsilijo svoje lastne ritme in tako preprečijo, da bi naravne frekvence za nas ostale zaznavne.

Naše lastne energetske sisteme telesa na vse mogoče načine občutno moti tudi elektrosmog, kar dolgoročno gledano vodi do pomanjkanja energije v celičnem sistemu.